NI VSE ZLATO KAR SE SVETI

Maja Krajnc, Utrgana koala, Ljubljana 1

Avokado se sicer ne sveti, mu pa marsikje laskajo z nazivom zeleno zlato. Na njegov okus se je sicer
potrebno malo privaditi, redko komu je všeč takoj. Prvi vtis je podoben ugrizu v kocko masla, šele
sčasoma pa se nam prikrade v srce in na jedilnik. Uporabljamo ga lahko kot namaz, del solate, ga
zmiksamo z drugimi sadeži ali pa z njim naredimo sladoled.
Vsebuje veliko vode in vlaknin, predvsem pa je ugodna vsebnost nenasičenih maščob, ki dobro
vplivajo na naše zdravje. Z uživanjem avokada dobimo tudi veliko vitaminov in mineralov. Pomaga pri
uravnavanju telesne mase in niža krvni tlak, spodbuja tudi imunski sistem.
Na skavtskih aktivnostih ga praktično ne zasledimo, najverjetneje zaradi visoke cene v naših
trgovinah. Zakaj bi potem na skavtski spletni strani govorili o njem?
Ker sem prepričana, da ga marsikdo kupi doma in ga z veseljem pohrusta. Glede na to, da imamo
skavti radi soljudi in našo prekrasno naravo, je prav, da se zavedamo celotne zgodbe. Čeprav to
morda pomeni konec fotogeničnih zelenih toastov na naših instagramih.

Več kot očitno je, da avokada v naših krajih ne gojimo. Največja proizvajalka na svetu je Mehika, mi pa ga v največji meri uvažamo iz Izraela. Če gremo s prstom po zemljevidu, lahko opazimo, kako dolgo pot prepotuje in koliko onesnaženja s tem povzroči. To pa je le prvi grenak požirek resnice. Ker je v zadnjih letih poraba avokada poskočila, se je morala močno povečati tudi proizvodnja, ta pa
komaj dohaja povpraševanje. Avokadovec je izjemno žejna rastlina. Za kilogram pridelanega avokada (kar so približno trije sadeži) je potrebnih kar 1000 L vode. To pomeni okrog 330 litrov vode na sadež.
Za primerjavo, kilogram paradižnika potrebuje 180 l vode, medtem ko kilogram brokolija 45 l. Ker
raste na toplih področjih, tam seveda vode ni na pretek. Odkar se je proizvodnja drastično povečala,
zato vodo črpajo iz kjerkoli se le da. To pa je povzročilo hude suše, usihanje rek in pomanjkanje pitne
vode za prebivalce teh področij. Vodo za zalivanje in pitje jim vozijo v cisternah, vprašanje pa, kdaj
bodo še obstoječa zajetja presahnila.
Tudi prostora za plantaže primanjkuje, zato nelegalno izsekavajo ogromne količine gozda, kjer živijo
redke živalske vrste. Bolje rečeno – so živele. Za raziskave, kako to vpliva na življenje prebivalcev,
živalske vrste in okolje, inštituti ne dobijo financiranja s strani države, tako da točnih podatkov niti
nimajo, vendar je škoda ogromna.
Mehika oskrbuje z avokadom večino sveta, kar prinaša ogromne količine denarja. In kjer je v Mehiki
denar, tam je mafija. Mnogo nasadov je v lasti kartelov, saj je posel z avokadom celo bolj
dobičkonosen kot posel z marihuano in kokainom. Karteli tudi izsiljujejo manjše pridelovalce za denar
in če jim ti ne plačajo, jim požigajo celotne nasade dreves, nemalokrat pa pride tudi do smrtnih žrtev.
Ker je najbolj priljubljena in trpežna sorta Haas, večina goji le to sorto. Vemo pa, da gojenje samo ene
kulture izčrpava zemljo, zato uporabljajo več umetnih gnojil, potrebne pa je tudi mnogo več vode za
namakanje. Škodljive kemikalije (gnojila, škropiva) povzročajo tudi ogromno dihalnih in želodčnih
težav pri prebivalcih, ki živijo na območjih plantaž in na njih delajo.
Kadar pride do neugodnih vremenskih razmer (kar je vse bolj pogosto), seveda to močno prizadene
pridelovalce, ki živijo zgolj od prodaje avokada. Poraba načeloma ostaja konstantna ali pa se še
povečuje, zato vsako leto težje zadostijo potrebam. V takih situacijah se seveda cena avokada
drastično zviša in mnogo proizvajalcev omake guacamole se je že znašlo, da večino avokada nadomešča z zelenimi bučkami. Okus popravijo z močnimi začimbami in to še vedno prodajajo pod
istim imenom in po isto visoki ceni.

Največ avokada pojedo američani, je pa njegova priljubljenost čedalje večja tudi pri nas. Količina
uvoženega avokada v Slovenijo je od leta 2010 povečala za 5-krat, lani smo ga uvozili že 1984 ton.
Na srečo je že mnogo lokalov in trgovin po svetu popolnoma ukinilo strežbo avokada, saj se zavedajo
problematike in želijo ozaveščati tudi svoje stranke. Seveda pa so takšni premiki izjemno počasni in
dokler bomo ljudje kupovali dobesedno krvavo pridelane sadeže, bo nekdo še vedno trpel, da nam jih
bo zagotovil. Zelo verjetno pa je, da bomo čez nekaj desetletij trpeli tudi mi sami, če bomo tako
brezbrižno ravnali z našim okoljem. Naslednjič, ko greš v trgovini mimo avokada, preberi iz kje izvira.
Premisli, kaj vse je bilo potrebno, da se je znašel na polici in oceni, če je tvoja malica tega zares
vredna ali bi morda lahko to nadomestil s čim drugim, prav tako slastnim – a domačim.
Za več informacij priporočam v ogled tudi dokumentarno serije Rotten, kjer prva epizoda opisuje
ravno to tematiko.

VIRI

https://svetkapitala.delo.si/ikonomija/prekletstvo-mehiskih-avokadov-219564
https://sustainablefoodtrust.org/articles/why-our-love-for-avocados-is-not-sustainable/
https://www.prehrana.si/clanek/249-avokado